Intervju z ustanoviteljem IVAO Slovenija – Vito Persoglia

V sklopu praznovanja 20. obletnice divizije smo se odločili pripraviti zanimiv intervju z ustanoviteljem divizije in prvim SI-DIR, Vitom Persoglio. Skozi intervju vas bomo popeljali od prve ideje do delovanja divizije danes, in razkrili vse zanimive izzive in podrobnosti iz zakulisja delovanja v zgodnjih začetkih.

Slovenija se je IVAO družini pridružila leta 2004 kot 35. članica. Na začetku nas seveda zanima, od kod je prišla ideja in želja po ustanovitvi slovenske divizije?

“Zgodba se je začela s tem, da mi je bratranec za rojstni dan podaril takratni MS Flight Simulator 2000. Nihče od naju takrat ni imel pojma o pravilnih postopkih letalskih operacij. Spominjam se, kako sva med šolskimi počitnicami ob 1. uri zjutraj s šolskim geotrikotnikom in atlasom sveta iz gimnazije iskala letališča v simulatorju. Takratna verzija simulatorja je bila precej pomanjkljiva v smislu kakršnekoli kontrole zračnega prometa ali letalskega prometa. Naša letališča so bila praktično prazna, zato sem začel iskati načine, kako se priključiti kamorkoli, kjer bi na ekranu zagledal še koga drugega. Mislim, da so takrat obstajala neka ‘game-zone’ okolja, ipd., ki so bila zelo ‘neprofesionalna’, bolj podobna GTA-ju. Med prebiranjem tujih forumov sem naletel na pohvale omrežij IVAO in Vatsim.

Ker me je ob prebiranju spletnih strani Vatsim in IVAO še bolj začela zanimati ta druga perspektiva – kontrola zračnega prometa – sem si ustvaril dva računa, enega na Vatsim in enega na IVAO. Na Vatsimu je takrat obstajal vACC-SI, vendar si za usposabljanje potreboval podporo druge divizije, torej ni bilo mogoče kar začeti kot kontrolor zračnega prometa. Program je bil precej ‘USA-oriented’ v smislu opcij, prikaza, konfiguracije in funkcij. IVAO sistem je takrat bolj spominjal na evropsko programsko opremo. Ker sem bil neučakan in ker to področje ni bilo regulirano, sem lahko ‘takoj’ začel s pokrivanjem ‘Ljubljana Radar’. Par cvetk se še danes spominjam, saj so bili začetki bolj ‘kavbojski’.”

Seveda vsaka neznana pot, na katero se podajaš, ni lahka in je polna novih stvari in izzivov. Vito na tej poti ni bil sam. Pa vendar jo je začel sam, zato nas zanima, kako in kje je našel kolege, ki so začutili isto strast – po ustanovitvi IVAO Slovenija?

“Pravzaprav je zanimivo, kako je to sploh uspelo. Ni bilo Facebook-a, Instagram-a, … Divizija je bila lahko aktivna, če je imela vsaj 20 članov. In to je bilo sprva precej težko. Približno pet članov nas je bilo bolj razvojno naravnanih – IVAO so našli bolj naključno. Ostale je bilo treba malce prositi, da pridejo naokrog, zato da divizija ni propadla.

Ob tem vprašanju zdaj razmišljam, da niti nisem nikogar vprašal, kako nas je našel. Kar pojavili so se online, če je bila sreča, na ploščadi, ne na stezi. Ni bilo priročnikov. Vse je bilo bolj trial & error. Ključnega pomena za eksponentni zagon je bil član, ki je hkrati tudi kontrolor (inštruktor). Ta začetni most z realnostjo je bil odločilnega pomena. In ja, en član je bil dovolj.”

Iz odgovora lahko sklepamo, da je bil največji izziv vzdrževanje zadostnega števila članov, kar je zaradi majhnosti Slovenije svojevrsten izziv tudi dandanes. Kako ste torej našli in privabili člane v divizijo, saj v tistem času še niso bila tako popularna družbena omrežja?

“Posamezni navdušenci so začeli ‘kapljati’ eden za drugim, po ustnem izročilu. Moral si konkretno brskati po spletu, da si našel IVAO. Zelo zgodaj je sicer že obstajal forum, a tudi tega ni bilo lahko najti. IVAO je bil podtema enega splošnega foruma in je deloval še pred nastankom Kluba za promocijo virtualnega letalstva (KVLS). Forum se je kasneje preimenoval v KVLS forum. IVAO tematika je dolgo vztrajala na njem, ker za glavni IVAO forum preprosto ni bilo zanimanja. Ta forum je deloval kot vstopna točka za IVAO.”

Kako je k promociji kasneje pripomogel Klub virtualnega letalstva Slovenije in kakšna povezava je pravzaprav obstajala?

“Pred Klubom virtualnega letalstva Slovenije ni bilo nekih posebnih aktivnosti za privabljanje članov. Vsi dogodki, kot so na primer srečanja na Fakulteti za elektrotehniko, so bili zasluga najaktivnejših članov. Ker je šlo za iste osebe, niti ni bilo jasne ločnice med klubom in IVAO Slovenija, saj so bili na srečanjih splošni postopki v ospredju, ne glede na to, ali nekoga zanima online ali offline letenje. Kdor je želel biti bolj v stiku z ATC in simulirati to interakcijo, je lahko do informacij prišel prek takih srečanj. V skupni organizaciji s KVLS smo celo uspeli najti predavatelja, takratnega kopilota na letalu CRJ, s katerim smo posneli približno 12 ur učnega materiala. Eden od članov Vatsima in pozneje IVAO je sam začel risati prirejene letalske karte. Pisali smo priročnike. Našli smo celo nekoga, ki je znal sprogramirati določeno programsko kodo, posebej za naše potrebe – na primer generator squawk kod in generator za NOTAME. Sprogramirali smo celo vnaprej prirejene vaje za virtualne kontrolorje.”

Prej smo že govorili o tem, da je bila za ustanovitev in delovanje divizije zelo pomembna, če ne celo ključna, vez z realnim svetom. Kakšno je bilo mnenje o IVAO v strokovni javnosti takrat v primerjavi z današnjim?

“Različno, verjetno tako kot danes. Zelo je odvisno, kako stvar predstaviš. Enako različen je pogled na letalske simulatorje. Lahko to počneš zelo ‘neresno’, izključiš vse realistične parametre, ali pa sestaviš svoj A320 simulator in čakaš na odhod, ker je realen let zamudil. Lahko se držiš postopkov, omejitev in NOTAM sporočil iz realnega sveta, ali pa ne upoštevaš ničesar. Ker je toliko manevrskega prostora, kako resno ali neresno se lotiti simulacije, je veliko prostora za različne interpretacije in mnenja stroke ter laikov. Najtežje je najti pravi pristop, ki je nekoliko restriktiven za nove člane, saj zahteva učenje, a hkrati mora biti dovolj dostopen, da ne ostaneš brez članov in prometa. Simulacijo lahko vedno zakompliciraš z dodajanjem elementov realnosti, a tej se nikoli ne moreš povsem približati, ker to omeji sodelovanje. Kompromis med dostopnostjo in realnostjo je zelo težko ujeti, saj je meja med njima tanka. Tako imajo lahko ‘laiki’ vedno pripombe, kako zakompliciramo stvari, in ‘profesionalci’, kako jih preveč poenostavimo.”

Lahko rečemo, da je 20 let zelo lepa doba divizije, ki jo je zaznamoval velik razvoj na praktično vseh področjih. O tem smo že govorili v prejšnjem članku. Kako vidiš razvoj IVAO v času tvoje aktivnosti in danes?

“Opažam, da ste precej bolj naravnani na ustvarjanje dogodkov in divizijskih tur, kar je dobrodošlo. Nam je v tistem času že malce zmanjkalo idej. Trikotnik LJPZ, LJLJ, LJMB smo obrnili vsaj 10-krat. Dogodke smo organizirali z vsemi možnimi divizijami. Težave so bile enake kot danes (različni scenariji, simulatorji, razlike v voznih stezah, različno znanje frazeologije …). Mislim, da se glede tega ni veliko spremenilo. Vsekakor pa, kot sem že omenil, se lahko divizija razvija, dokler je med vami nekdo, ki ima stik z realnim okoljem. Če v diviziji ni nikogar s področja kontrole zračnega prometa, ki je seznanjen z novostmi in zna vpeljati postopke, to vodi v stagnacijo. Ko tega mostu z realnostjo ni več, se razvoj ustavi.”

Že od samega začetka ima divizija v svojih vrstah ljudi, ki s srcem ustvarjajo zelo lepo in strokovno skupnost v Sloveniji. Prav tako pa uporabljajo svoje znanje – vsak s svojega področja – da prinašajo zanimive in uporabne novosti. Za šalo ali zares, ker delaš na Agenciji za civilno letalstvo Slovenije (CAA), ali bi lahko razvili še virtualno CAA?

“Dejansko smo bili vizionarji v tem pogledu. Imeli smo svoj sistem za poročanje, ki ga je sprogramiral eden od članov. Danes v realnosti obstaja repozitorij za poročanje o dogodkih v civilnem letalstvu. Mi smo že takrat, ne vedoč, da bo to obstajalo, imeli en tak zbiralnik nestandardnih dogodkov, kamor so tako piloti kot kontrolorji poročali dogodke. Dejansko IVAO Supervisor deluje kot nek mini ‘authority‘ na omrežju. Če bi kdo na omrežju želel zamuditi svoj odhod zaradi obiska inšpektorja, pa naj sporoči :).”