Stabilen prilet: Ključ do varnega pristanka
Prilet oziroma priletna faza je eden najpomembnejših delov leta, saj od pilota zahteva natančno usklajevanje več faktorjev, kot so hitrost, višina, smer in moč motorjev. Stabilni prileti so v letalstvu postali standardna praksa zaradi dokazano večje varnosti in zmanjšanja tveganja za nesreče med pristajanjem. Stabilen prilet zagotavlja, da se letalo nahaja v optimalnih parametrih pred pristankom, kar omogoča pilotu več časa za prilagajanje in zagotavlja varen zaključek leta.
Kaj je stabilen prilet?
Stabilen prilet je tisti, pri katerem letalo sledi natančno določenim kriterijem glede hitrosti, višine, moči motorjev in drugih parametrov, še preden doseže določeno točko na poti proti vzletno-pristajalni stezi. V skladu z mednarodnimi letalskimi organizacijami, kot sta ICAO (Mednarodna organizacija za civilno letalstvo) in FAA (Zvezna uprava za letalstvo v ZDA), mora letalo doseči stabilno stanje v določeni fazi prileta – običajno na višini 1000 čevljev nad tlemi (AGL) v instrumentalnih meteoroloških pogojih (IMC) ali 500 čevljev v vizualnih meteoroloških pogojih (VMC). Dodatne kriterije pa po navadi določajo tudi letalski operatorji.
Ključni kriteriji stabilnega prileta vključujejo:
- Hitrost: Letalo mora biti v okviru dovoljenega območja hitrosti za pristajanje, običajno +10 do -5 vozlov od predpisane hitrosti za pristanek.
- Smer: Letalo mora biti usmerjeno naravnost proti vzletno-pristajalni stezi.
- Nagib: Povečanje in zmanjšanje višine mora biti pod nadzorom, s stopnjo spuščanja, ki ustreza načrtovani poti (glide path).
- Konfiguracija: Letalo mora biti v pravilni konfiguraciji za pristanek (z izvlečenimi zakrilci, pristajalnim podvozjem in drugo potrebno opremo).
- Moč motorjev: Moč motorjev mora biti primerna za nadzorovano spuščanje in ne sme biti prekomerno zmanjšana ali povečana.
- Stopnja spuščanja: Optimalna stopnja spuščanja znaša med 500 in 1000 čevlji na minuto.
Pomembnost stabilnih priletov
Stabilni prileti so postali standardizirani predvsem zaradi preprečevanja nesreč, povezanih z nestabilnimi prileti, kjer so pogoste napake napačna hitrost, slaba usmerjenost in nepravilna uporaba moči motorjev. Nestabilni prileti lahko privedejo do nevarnih pristankov, kot so prekomerno dolgo pristajanje ali zdrs s steze in posledično lahko pride do poškodbe zrakoplova ali letaliških inštalacij. Študija EASE je pokazala, da je 76 % nesreč pri pristankih povezanih z nestabilnimi prileti.
Pravilo “go-around“
Če pilot opazi, da prilet ni stabilen, je ponovni prilet ali “go-around” priporočljiv. To pomeni, da namesto nadaljevanja s pristankom pilot izvede nov prilet. Mednarodne organizacije, kot sta ICAO in FAA, močno spodbujajo to prakso, saj statistike kažejo, da se veliko nesreč zgodi zaradi nadaljevanja z nestabilnim priletom, namesto da bi pilot izbral varnejšo možnost in opravil ponovni prilet.
Uporaba tehnologije in usposabljanja
Danes so na voljo mnoge tehnologije, ki pomagajo pilotom izvesti stabilne prilete. Napredni sistemi za nadzor leta (npr. Flight Management Systems ali vgradni GPS sistemi) pomagajo pilotom natančno slediti priletni poti. Prav tako redna usposabljanja na simulatorjih omogočajo pilotom vadbo priletov v različnih vremenskih pogojih in nepredvidenih okoliščinah.
Razlogi za nestabilni prilet
Nestabilni prilet je lahko posledica več okoliščin, ki jih je pomembno prepoznati in se nanje ustrezno odzvati. Ključno je prepoznavanje situacij, ki lahko vplivajo na stabiliziran prilet, kot so vremenske razmere in prometna situacija. Poleg tega lahko pozno dovoljenje za spust s strani ATC povzroči težave pri dosegi pravilne višine ali hitrosti za prilet. Uporaba bližnjic, ki jih izda ATC, lahko vodi do skrajšane poti in posledično to lahko vodi da je let nenadoma previsok. Če pilot pravočasno ne korigira parametrov leta, lahko to vodi do nestabilnega prileta. Napačno izvedeni vizualni prilet lahko tudi privede da pilot ostane previsoko na priletnem profilu.
Dva zanimiva videa s strani portala Skybrary:
Speedcontrol for final approach (SKYclip)
Shortcuts and unstable approaches (SKYclip)
Ko se prepozna okoliščine, ki lahko privedejo do nestabilnega prileta mora pilot ukrepati. Od ATC lahko zahtevajo povečanje dolžine poti, povečanje upora z zakrilci, zračnimi zavorami ali spustom podvozja prav tako pomaga pri zmanjšanju hitrosti in posledično stabilizaciji prileta. V skrajnih primerih je lahko potrebna odločitev o ponovnem priletu. Predhodna priprava, kot je uporaba VNAV in vseh razpoložljivih pomožnih sredstev ter avtomatizacije, je prav tako ključna. Redno posodabljanje poti v sistemu FMS omogoča, da se pravilno prilagodi in optimizira prihod do prileta, kar zmanjšuje možnosti za nestabilni prilet.
Primer iz B737 za preprečevanje nestabilnih priletov
High energy approach pomeni, da ima letalo preveč energije, kar je lahko posledica previsoke hitrosti, previsoke višine ali kombinacije obeh. To pomeni, da ima letalo odvečno energijo, ki jo je treba pravočasno zmanjšati, da lahko varno pristane.
Zato je pomembno, da se pravočasno (pred Top of Descend – TOD) ustrezno seznanimo s potjo prihoda in načrtovanim priletom. Pregledati je treba nastavljene višine v FMS in preveriti, ali ustrezajo načrtovani poti prihoda. Če zaznamo, da je po določeni točki potreben strm kot spuščanja, pravočasno zmanjšamo hitrost. Nekatere poti prihodov so podaljšane zaradi potreb ATC, vendar lahko v primerih, ko ni prometa, pričakujemo skrajšanje poti s strani ATC. To lahko predvidimo in pravočasno začnemo s spuščanjem ter upočasnjevanjem.
Čeprav nekateri zračni prostori dopuščajo letenje z več kot 250 vozli pri IFR letu, je priporočljivo, da je let na višini FL100 oziroma na razdalji 30 NM od steze pri hitrosti 250 vozlov. Nato sledi pravilo 3-2-1, kar pomeni 3000 čevljev nad višino steze, hitrost 200 vozlov in nastavljeni zakrilci na Flaps 1. Pri priletu pa sledi pravilo 9-8-7-6-5, kar pomeni: 9 NM – 190 vozlov, 8 NM – 180 vozlov, 7 NM – 170 vozlov in tako naprej, do “gate” višine, ki znaša 500 čevljev v VMC ali 1000 čevljev v IMC, kjer mora biti let stabiliziran.
Mreža IVAO
Na mreži IVAO pogosto opazimo, da se piloti začnejo spuščati prepozno, letijo prehitro in se ne odločijo za go around ter ponovni prilet. Stabilni prileti so ključni za varnost v letalstvu, saj zmanjšujejo tveganja in omogočajo varno pristajanje letal v različnih pogojih. Letalska industrija nenehno poudarja pomembnost upoštevanja stabilizacijskih kriterijev, ker ti pilotom omogočajo boljše obvladovanje letala v zadnjih, najbolj kritičnih trenutkih leta.
Upamo, da vam bodo priporočila in nasveti iz tega članka v pomoč pri prihodnjih letih.
Napisala Matic Zamuda SI-AOC in Klemen Kaltnekar SI-DIR, 04.10.2024
