Nadzorovan let v teren
Controlled Flight Into Terrain (CFIT) je izraz, ki opisuje letalske nesreče, pri katerih popolnoma delujoče letalo pod nadzorom pilota namerno ali nenamerno trči v teren, ovire ali vodne površine. Pri teh nesrečah posadka običajno ni seznanjena z neposredno nevarnostjo ali nevarnost opazi prepozno, kar pomeni, da letalo zadene oviro brez kakršnega koli poskusa izogibanja ali popravljanja poti. CFIT se lahko zgodi med vzletom, križarjenjem ali pristajanjem, najpogosteje pa se pojavi v fazi približevanja letališču ali pri letenju v goratih območjih ali bližini kompleksnega terena.
Gre za eno najpogostejših in najbolj usodnih vrst letalskih nesreč, saj so prizadeta letala običajno popolnoma operativna, pri čemer tehnične okvare niso primarni vzrok incidenta. CFIT nesreče so pogosto povezane s pomanjkljivo situacijsko zavednostjo pilota in posadke, kar pomeni, da letalsko osebje ni povsem seznanjeno s svojo natančno lego in višino v povezavi s terenom. Zaradi tega je CFIT postal ena ključnih varnostnih skrbi v komercialnem in splošnem letalstvu, saj lahko z ustreznimi preventivnimi ukrepi, kot so napredni opozorilni sistemi in izboljšano usposabljanje pilotov, bistveno zmanjšamo tveganje takšnih nesreč.
Zgodovina letalskih nesreč povezanih s CFIT
Preden se poglobimo v vzroke CFIT si poglejmo nekaj primerov letalskih nesreč, ki so bile posledica nadzorovanega leta v teren. Na ta način si bomo lažje orisali dejavnike in najpogostejše vzroke za pojav CFIT-a.
ADR1308 (LJLJ-LFKJ)
V slovenski letalski zgodovini je verjetno najbolj poznana letalska nesreča leta Inex-Adria Aviopromet 1308. Let ADR1308 je bil čarterski let iz Ljubljane v Ajaccio na Korziki. Letalo je bilo tipa MD-81 s 180 osebami na krovu. Pred nesrečo se je letalo javilo kontroli zračnega prometa in dobilo navodila za prilet in spuščanje proti VOR-u v Ajacciu. Letalo je nato dobilo navodilo da nadaljuje spuščanje po proceduri iz nivoja 110 na 3000ft. Vendar se pilot in kontrolor nista pravilno razumela, kajti letalo je, namesto, da bi se spuščalo po radialu VOR-a, vstopilo v krog čakanja nad VOR-om. Letalo se je nato na ne pravi poziciji spuščalo na prenizko višino. Kontrolor, ki je delal brez radarja, pa ni imel nobene informacije o poziciji letala. Nekaj trenutkov pred trkom se je v pilotski kabini oglasil alarm o višini in po nekaj sekundah oklevanja sta se pilota odločila za dviganje letala, vendar je bilo že prepozno in letalo je strmoglavilo v goro San Pietro na Korziki.
Nekaj dejavnikov, ki so botrovali tej nesreči in so bili ugotovljeni med preiskavo so predvsem slabo vreme in posledično slaba vidljivost, nepoznavanje letališča in procedur, ter nestandardna komunikacija s strani kontrolorja in pilotov.

NSZ4311 (ESSA-LFPG)
Primer skorajšnjega CFIT-a se je zgodil v Parizu, po tem ko je priletni kontrolor letalu NSZ4311 (Norwegian Air Sweden) namesto QNH 1001 izdal QNH 1011, pri tem pa ni opazil napake tudi zatem, ko sta mu pilota napačni QNH povedala nazaj. Napačen QNH je izdal tudi letu EasyJet-a vendar sta pilota nazaj povedala pravilen QNH. Posledično se je letalo Norwegian-a spuščalo po RNP priletu približno 280ft pod predvidenim profilom. Pilota tega nista opazila in nadaljevala prilet, vendar sta se, po tem ko nista videla steze, odločila izvršiti go-around. Kontrolorju v stolpu se je zaradi tega tudi sprožil tudi MSAW alarm (Minimum Safe Altitude Warning), ki je vizualno in zvočno opozorilo za prenizko višino letala. Kontrolor je v nasprotju s postopki, letalo vprašal, če je “vse v redu?” namesto, da bi mu ukazal go-around, medtem pa sta pilota sama sporočila, da sta v neuspelem priletu. Pred go-aroundom sta se približala tlom na vsega 6ft oziroma 1,8m. Po go-aroundu sta pilota poleg dodatnih navodil prejela tudi pravilen QNH (1001) vendar sta ga ponovno napačno povedala nazaj (1011), kar je kontrolor ponovno preslišal. V naslednjem priletu so se oblaki toliko razpršili, da sta pilota stezo videla in varno pristala, kljub napačnem QNH-u. Več o incidentu je povedal MentourPilot na tej povezavi.
Ta incident ima podobno kot prej opisani, vzroke v nepozornosti in nepravilni frazeologiji med kontrolorjem in pilotom. Prav tako kontrolor ni upošteval procedur, ki so bile vzpostavljene s strani pariške kontrole zračnega prometa, v primeru opozoril avtomatiziranih sistemov. Pomembno je, da se na taka kritična opozorila odreagira vestno in šele nato preverja pravilno delovanje le-teh, če smo v dvomu oziroma se jih ignorira in uporabi sekundarne varnostne mehanizme v primer če tak sistem res odpove ali nam laže.
ANZ901 (NZCH-Antarktika-NZCH)
Let 901 je bil panoramski turistični polet nad Antarktiko, ki ga je Air New Zealand organiziral iz Aucklanda. 28. novembra 1979 je letalo McDonnell Douglas DC-10 z 257 ljudmi na krovu strmoglavilo v goro Erebus. Nihče ni preživel. Glavni vzrok nesreče je bila napačna navigacijska nastavitev poti, ki je vodila letalo proti gori Erebus namesto čez odprto morje, kot so pričakovali piloti. To napako je povzročila sprememba koordinat v navigacijskem računalniku, ki je bila vnesena brez obvestila posadki.
Glavni dejavniki nesreče so bili napačna navigacijska nastavitev poti, zaradi katere je letalo nenamerno letelo proti gori Erebus, ter optična iluzija “whiteout”, ki je posadki onemogočila zaznavanje terena. Piloti niso bili obveščeni o spremembi koordinat in so predvidevali, da letijo po varni poti. Poleg tega je letalska družba spodbujala nizke prelete za boljšo izkušnjo potnikov, vendar brez ustreznega usposabljanja za letenje nad Antarktiko. Slaba komunikacija s kontrolo letenja in tehnične težave z radarjem so dodatno prispevale k tragediji.
VZROKI CFIT
Če torej pogledamo na dejavnike oziroma vzroke, ki pripeljejo do CFIT imamo v glavnem vremenske dejavnike (megla, oblaki, slaba vidljivost), pilotske napake, kontrolorske napake in sistemske napake. V večini primerov pride do skupka večih faktorjev, ki botrujejo takim nesrečam oziroma incidentom in posledično je težko najti glavni vzrok za nesrečo.
Vremenski dejavniki: Vremenski dejavniki predvsem vplivajo na pilotsko prostorsko zaznavanje, ker odstranijo vizualne reference, ki jih piloti vidijo skozi kabino. To lahko hitro pripelje do dezorientacije in posledično do CFIT-a. Vremenski dejavniki kot so megla, oblaki ki segajo pod vrhove gora ali celo močno deževje lahko izrazito vplivajo na navigacijsko sposobnost posadke.
Pilotske napake: Kot omenjeno v primerih letalskih nesreč tudi pilotske napake pripomorejo k CFIT dogodkom. To so primeri nepravilne frazeologije, neupoštevanja predpisanih procedur, nepoznavanje zračnega prostora v katerem letijo, izčrpanosti, pritiska letalskih družb ali psihološki dejavniki.
Kontrolorske napake: Do teh večinoma pride, če kontrolor dosledno ne preverja višin in pozicije letal, bodisi preko nadzornega zaslona bodisi proceduralno preko pilotovega javljanja, nepravilne frazeologije, izčrpanosti ali neupoštevanja postopkov.
Sistemske napake: Do teh lahko pride zaradi izpada sistemov ali pokvarjenih senzorjev, ki podajajo napačne podatke.
Sistemi za preprečevanje CFIT – Aktivno preprečevanje
V industriji se je zaradi pogostosti CFIT dogodkov implementiralo veliko raznih sistemov in orodij, ki lahko preprečijo CFIT. Najbolj poznan je verjetno GPWS (Ground Proximity Warning System) oziroma EGPWS (Enhanced Ground Proximity Warning System).
MSAW (Minimum Safe Altitude Warning)
Varne višine – Pasivno preprečevanje
Kot omenjeno v enem od prejšnjih člankov je tako za pilote kot kontrolorje važno poznavanje varnih višin znotraj zračnega prostora v katerem letijo oziroma kontrolirajo. Tukaj bi s strani pilotov predvsem izpostavil MSA (Minimum Sector Altitude), ki je v glavnem vezana na 25 miljski radij okoli sredstva kot je VOR ali NDB, ali okoli ARP (Aerodrome Reference Point). V kolikor je pilot znotraj 25nm radija okoli sredstva lahko iz kart razbere minimalno varno višino, ki jo lahko v danem sektorju leti. V kolikor pilot želi leteti pod MSA mora leteti z vizualno referenco na tla, kar pomeni, da se lastno razdvaja od terena in ne kontrola zračnega prometa ali je na ustrezni odletni oziroma priletni proceduri (SID, STAR).
Tukaj bi rad samo izpostavil previdnost pri letenju in izbiranju procedur glede na stezo v uporabi, kajti opazili smo, da piloti velikokrat planirajo odlet na točko z ene steze poletijo pa z druge, kjer procedure na tisto točko ni. To pomeni, da po odletu letijo direktno na določeno točko brez ustreznega razdvajanja od terena.
Primer MSA okoli referenčne točke letališča Ljubljana (LJLJ)
S kontrolorskega vidika je pa bolj kot MSA važna MVA (Minimum Vectoring Altitude), ki zagotavlja razdvajanje od terena z uporabo nadzornih sredstev, kot so radarji, multilateracija ali ADSB.
VFR let v IMC pogojih
Glede na pretekle dogodke leta se želim dotakniti tudi CFIT v primeru vizualnega letenja (VFR). Ta se najpogosteje zgodi, ko let, ki leti po VFR pravilih vstopi v IMC pogoje, kar pomeni, da več ne izpolnjuje pogojev za VFR letenje. Pogosto se zgodi, da piloti sprva take pogoje zanemarijo in “upajo”, da brž pridejo v boljše vreme. Se pa velikokrat zgodi, da se vremenske razmere ne izboljšajo ali se celo poslabšajo. V takem primeru lahko pride hitro do dezorientacije in izgube nadzora na letalom. Zato je pomembno, da se piloti zavedajo lastnih omejitev in omejitev letala, ki ga letijo, ter se ob kakršnikoli degradaciji VMC razmer v IMC, obrnejo in poiščejo VMC pogoje in obvestijo pristojno službo zračnega prometa (FIS, TWR, APP, ACC).
Dodatna dokumentacija
Spodaj priloženih tudi nekaj zanimivih in poučnih videov in člankov na temo CFIT, kako do njega pride in kako se mu izogniti.
Skybrary: Controlled Flight Into Terrain
Youtube: Controlled Flight Into Terrain (CFIT) – Part One
Youtube: Strategies to Avoid Controlled Flight into Terrain in 57 Seconds
Wikipedia: Terrain Awareness and Warning System
Skydiving UK: Warning System – GPWS
By Niko Dervarič SI-TAC, 17.03.2025





